Otroci, otroci. Z njimi je veliko veselje. Ko dobimo prvega otroka si mislimo, kako bomo preživeli, ko se bo treba nenehno zbujati, imeli bomo slab spanec in tako naprej. Ampak finta je ta, da ko pogledamo to malo bitjece pa ne moremo biti jezni nanj pa čeprav nas še tako jezi. To je tako kot mucki ali kužki, ali katerokoli drugo živo bitje, ne moreš biti jezen nanj. Potem na kaj še prvo pomisliš je, joooj plenice, ne bom zmogel oziroma zmogla menjati plenic, to smrdi, mi bo šlo na bruhanje, pa koliko plenic bo treba kupiti pa še kaj.
Hmm, glede previjanja, ok to se navadiš, ker ti počasi potem že pride v navado. Glede plenic pa ammm olajšajo lahko zadevo pralne pleničke. Z njimi lahko kar veliko privarčujemo, saj se pozna, ker je potrebno kar veliko plenic, ko se otrok polula, pokaka, ga je treba zamenjati in vreči plenico stran, s tem pa ni takšnih problemov. Opereš in še enkrat nosi. Za naše otroke hočemo le najbolje. Na koncu še ko veš da moraš sebi nekaj kupiti za oblečt pa si nena, ker raje privoščiš otroku, ker ne moreš preko tega da ga ne bi razvajal. Res je to kar pravijo ljudje, tisti ki že imajo otroke, da ti otrok popolnoma spremeni življenje! In to v pozitivno.
